Prehodi za prostoživeče živali čez avtoceste: nove poti do sožitja med naravo in človekom

Prehodi za divje živali, znani tudi kot ekološki mostovi, imajo v številnih delih sveta pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti živali in voznikov. Te strukture pomagajo zmanjšati število nesreč s prostoživečimi živalmi, hkrati pa pomagajo ohranjati naravni življenjski prostor živali. Zgodovina ekoloških mostov sega v leto 1950, ko je bil v Franciji zgrajen prvi most.

Od takrat so ti mostovi in druge podobne strukture, kot so prehodi za divje živali, drenažni sistemi ali predori, vse pogostejši po vsem svetu. Še posebej razširjeni so v Evropi, kjer je na Nizozemskem na primer najdaljši ekološki most na svetu. Tudi v Severni Ameriki je veliko podobnih pobud, med drugim več deset prehodov v kanadskem narodnem parku Banff. Med zanimivimi primeri v članku je tudi projekt čebelje avtoceste na Norveškem, ki čebelam omogoča varno gnezdenje in hranjenje. Na Božičnem otoku v Avstraliji pa se plastični prehodi in začasne zapore cest uporabljajo za varno migracijo rdečih rakovic. V Massachusettsu so salamandre zaščitene z majhnimi predori, skozi katere lahko varno prečkajo ceste. Eko mostovi niso učinkoviti le pri preprečevanju nesreč, temveč tudi pri ohranjanju ekološkega ravnovesja.

Na primer, v Koloradu je 87-odstotno zmanjšanje števila nesreč z divjimi živalmi dokaz uspešnosti takšnih mostov. Vendar pa razvoj takšnih rešitev zahteva resno načrtovanje in obsežno sodelovanje. V članku je kot poseben primer navedena Nova Zelandija, kjer so prostovoljci zgradili podzemni predor za male modre pingvine in jim tako pomagali varno prečkati prometne ceste. Zaključimo lahko, da so ekohiše in podobne varstvene rešitve ključne za spodbujanje skladnega sobivanja živali in ljudi, članek pa navaja nekaj odličnih primerov iz različnih držav, ki dokazujejo njihovo učinkovitost.